Članek obravnava povezovanje metodologije BIM (Building Information Modeling) in LCA (Life Cycle Assessment) pri načrtovanju trajnostnih stavb ter njuno uporabo v sistemih zelenega certificiranja stavb, kot so BREEAM, LEED, DGNB in SBToolCZ (metoda certificiranja trajnostnih stavb v Češki republiki). Avtorji izpostavljajo, da gradbeni sektor pomembno prispeva k globalnim emisijam toplogrednih plinov in porabi surovin, zato postaja natančno vrednotenje okoljskih vplivov stavb ključno za trajnostni razvoj.

Osrednji cilj raziskave je bil preveriti, kako lahko BIM modeli služijo kot kakovosten vhod za izvedbo LCA analiz v okviru zelenih certifikacijskih sistemov. BIM omogoča digitalni model stavbe z vsemi pomembnimi podatki o materialih, količinah in konstrukcijskih elementih, LCA pa ocenjuje vplive stavbe na okolje skozi celoten življenjski cikel – od proizvodnje materialov do uporabe in odstranitve objekta. Avtorji poudarjajo, da povezava obeh pristopov bistveno zmanjša čas in napor pri analizah ter izboljša natančnost okoljskega vrednotenja.
Raziskava temelji na analizi omenjenih štirih certifikacijskih sistemov in na praktični študiji primera poslovne stavbe Siemens v mestu Zug v Švici. Pri tem so primerjali dva pristopa: polavtomatski proces z uporabo programske opreme One Click LCA ter ročni proces obdelave podatkov v Excelu. Ugotovili so, da lahko avtomatizacija bistveno izboljša učinkovitost postopka, vendar le pod pogojem, da je BIM model ustrezno strukturiran in vsebuje kakovostne podatke.
Kot najpomembnejši rezultat članka avtorji predstavijo priporočila za razvoj »LCA-ready« BIM modelov. Med ključnimi priporočili so:
•
uporaba standardiziranih klasifikacijskih sistemov za gradbene elemente,
•
dosledna priprava informacijskih zahtev naročnika (EIR) in BIM izvedbenih načrtov (BEP),
•
vzpostavitev kakovostne baze materialov in okoljskih podatkov,
•
zgodnja vključitev LCA zahtev že v začetne faze projektiranja,
•
dosledno upravljanje kakovosti podatkov skozi celoten projekt.
Avtorji opozarjajo tudi na omejitve trenutnih rešitev. Različne okoljske baze podatkov uporabljajo različne metodologije, kar lahko povzroči neprimerljive rezultate. Poleg tega BIM-LCA proces zahteva visoko raven strokovnega znanja tako s področja BIM kot tudi okoljskega vrednotenja. Slabo strukturirani modeli ali napačno povezani materiali lahko vodijo do netočnih rezultatov.
Članek zaključuje, da je integracija BIM in LCA pomemben korak k bolj trajnostni gradnji, vendar je uspeh odvisen predvsem od kakovosti podatkov, standardizacije procesov in
sodelovanja vseh deležnikov v projektu. Raziskava predstavlja praktičen prispevek za projektante, investitorje in strokovnjake za trajnostno gradnjo, saj ponuja konkretne smernice za učinkovitejše okoljsko vrednotenje stavb v realnih tržnih razmerah.
Povezava do članka:
https://www.mdpi.com/2071-1050/12/15/6151